Čustva so tu, da jih (ob)čutimo

Se vi tudi kdaj sprašujete o tem, zakaj so nas kot male učili, da ni najbolje pokazati vseh svojih čustev v celoti? Da so nekatera čustva dobra, druga pa slaba?
Mene definitivno so učili teh reči in celo moje otroštvo in mladost sem prav trenirala, kako čim bolj skriti tisto, kar je v meni…

Osebno sem pa od nekdaj čutila, da sem ”drugačna”…

Čutila sem ”več” kot drugi se mi zdi…

Ali pa sem čutila ”močneje” morda…

Kar je potem vse skupaj seveda še bolj oteževalo.

Ne vem…

Že pred leti sem se namreč soočila s tem, da mi je v določenih situacijah neprijetno.
Da se počutim utrujeno, izčrpano, zmedeno… da nisem jaz jaz…

Ko sem recimo prišla v službo, kjer sem se srečala z mojimi starši, sem točno čutila energijo, ki sta jo oddajala…
Vedela sem namreč, če sta se včeraj popoldan kaj kregala, če sta vesela, če sta žalostna, nervozna, zaskrbljena,…

To sem si razložila s tem, da ju pač predobro poznam in da najverjetneje čutim stvari zaradi tega.

Ampak se je pa kasneje začelo dogajati, da se tudi vsakič, ko pridem iz trgovine, kjer se zadržuje več ljudi, počutim izžeto ter celo tako utrujeno, da me je začela bolela glava, da sem potrebovala več spanca, da sem več jedla, ker sem se počutila prazno ipd.

Tudi to sem si ”znala” razložiti… in sicer tako, da so v trgovini pač močnejše luči, da je tam slabši zrak, da jaz v bistvu ne maram preveč nakupovanja itd.

Ampak ni bilo to…

Naše telo namreč ni samo to fizično telo, ki ga vidimo! ”Telo” je namreč sestavljeno iz celote petih teles, od katerih je le eno to fizično oz. vidno očesu.
Vsa naša ostala ”telesa” so bolj suptilne narave, naše bitje pa čuti svet in vse kar je v njemu tudi preko njih…oziroma celo PRVENSTVENO preko njih.

Zato se dogaja, da začutimo nekaj, kar potem ne znamo razložiti, (za)čutimo pa…

Zakaj je torej ”prepovedano” čutiti zares?

Včasih bi namreč jaz brez nekega posebnega razloga jokala… Enostavno začutim neko žalost in potrebo, da se zjokam… naglas…

Sedaj že vem, da sem v tem primeru očitno preko svojih energetskih teles vase sprejela neko žalost, ki jo je pa potrebno sedaj ”sprostiti”…

Zakaj naj bi bilo to nesprejemljivo?

Ali pa se mi na obraz iz čistega miru kar nariše nek nasmeh, ki potem ne izgine.
In kljub temu, da me ljudje potem cel dan sprašujejo, zakaj sem vesela, jim jaz ne znam odgovoriti… Tudi to se dogaja…

Energijska plat naših življenj je res zanimiva…

Se kdaj sprašujete o tem? Vas zanimajo te stvari? Mene neskončno.

Kajti naše telo namreč (ob)čuti veliko… Ogromno pravzaprav!

Čustva lahko jemljemo kot naše vodiče, saj so najboljši pokazatelj tega, v katero smer naj gremo.

Naprimer: Počutiš se prijetno in občutiš radost? Sledi temu občutku! Počutiš se nelagodno in občutiš strah? Prenehaj delati to, zaradi česar občutiš nelagodje.

Zakaj je torej ”normalno”, da se naučimo skrivati naše občutke in čustva?

Zakaj jih potlačimo globoko v telo? Zakopljemo. Skrijemo pred okolico. Delamo se, da jih ni.

Potem pa enostavno niti ne razmišljamo več o tem, da so tam…

Ampak ona SO tam! Še vedno!
Nikamor ne gredo, ampak ostanejo v telesu od koder nas potem kličejo, da jih naslovimo in jih osvobodimo na dan…

Ja… čustva so tu, da jih (OB)ČUTIMO.

In ne… ni slabih in dobrih čustev.

So samo Čustva.

Pika.

In dokler si ne dovolimo, da ZAVESTNO občutimo VSE, kar (za)čutimo… nismo zares svobodni!

Se je pa najprej seveda potrebno naučiti ZAVEDATI se sebe in okolice.

Pa znate to? Vadite zavestno zavedanje?

No…