A poznate tisti občutek, ko si popolnoma prizadet in ne moreš niti karkoli reči?
Pač… ostaneš brez besed…
No… to sem jaz trenutno…
Kljub letom terapije, delu na sebi, obiskovanju delavnic, branju knjig, poslušanju najpametnejših ljudi na svetu… sem trenutno še vedno tako močno prizadeta, da sem za trenutek celo nehala dihati…
In sedaj imam v grlu cmok, ki ne gre dol… In solzne oči… In navidezno prehlajen nos… In stiska me v želodcu… In…
Ranjena sem…
Ne vem sicer kako to, da me še vedno lahko nekatere stvari (za katere sem mislila, da sem jih že zdavnaj ozavestila in predelala) tako močno prizadenejo, ampak pač me…
Nisem »popolna«…
Ampak…
Mar je res, da smo šele takrat popolni, ko smo nedotakljivi za zunanje dražljaje? Za zunanje stresorje, ki bodo vedno tu?
Je to res?
Smo zato prišli na ta svet? Da se navadimo na vse, kar nam pride na pot, da vse sprejmemo in da samo in IZKLJUČNO ljubimo?… Kljub bolečini?…
Nekatere stvari očitno še vedno ne razumem… Ali pa celo nikoli ne bom razumela…
Ne vem pač…
Naprimer…
Nikoli ne bom razumela nepravice… rasizma… revščine…
Ne bom razumela nevoščljivosti… žlehtnobe… zavestnega škodovanja drugemu in svetu…
To ne bom nikoli razumela!
Sem zato »slaba«, ker se me take stvari še vedno dotaknejo in me pričevanje takim stvarem spravi do fizičnega odziva telesa ter bolečine?
Kot sem rekla… ne vem…
Vse kar vem je, da se še vedno učim…
Očitno sem (in bom) večna študentka na tej poti, ki ji pravimo življenje…
In ne glede na to, kam me bo ta pot peljala… bom po njej hodila do konca svojih dni…
Trenutno pač… z bolečino v prsih…
Pustite komentar