Včeraj je bilo zelo težko….

Ne vem… So dnevi, ko se počutim še posebej ranljivo in zadnje čase se kljub vsem svojim naporom, da sem pozitivna, da pozornost usmerjam na tisto, kar je lepo, da hodim v naravo, da zdravo jem, da ohranjam meni pomembne odnose, da pišem dnevnik, da hodim na terapijo ujamem, da se v svoji glavi vrtim konstantno z istimi mislimi ter v strahu pred prihodnostjo.

Ne vem, kaj je s tem letom, ampak jaz sem se definitivno spremenila…

Ni samo situacija s pandemijo… mislim, da se me je to še najmanj dotaknilo…

Dejstvo je, da sem v nekakšni tranziciji to leto in tako veliko se je dogajalo (in se še vedno dogaja), da enostavno niti ne vem kje začeti pisati, da bi zajela vse, kar se v meni trenutno rojeva…

Zanimivo mi je, da sem si lani za glavno misel vodnico vzela ”Dvigni svoje standarde in Univerzum te bo pri tem podprl” letošnja pa je bila ”Sledi radosti v svojem srcu in ji dovoli, da te vodi skozi življenje, saj svoboda vedno sledi resnici.”

Je nekaj na teh mislih, ki si jih izberemo ob koncu leta… Ko se vsedemo in se pogovorimo s seboj o tem, kako leto je za nami ter kako vidimo tisto, ki prihaja.

Letos sem namreč jaz svoje srce odprla popolnoma… Kljub ranljivosti, kljub udarcem, kljub teži… popolnoma!
Morda si sicer mislite, da je bil to napačen trenutek, saj je letošnja situacija res težka, ampak… Jaz sem si upala!

In DA… sedaj hodim po svetu z eno veliko razpoko, ampak… ne morem več nazaj! Ne želim več nazaj! Imam občutek, da če grem nazaj bom kar nehala dihati, saj je to, kar sedaj čutim tisto, kar bi morali vsi čutiti vedno in v vsakem trenutku!

In ko sedaj pomislim na svojo misel vodnico letošnjega leta (ki jo BTW vedno zapišem v nekakšen zvezek, ki ga nato zaprem in odprem šele ob naslednjem prehodu v novo leto) mi postajajo stvari logične…

Ne moremo mi namreč izraziti željo Vesolju, ne da bi jo potem le-to izpolnilo. Enostavno ne gre! Tak je Zakon.

”Kar seješ, to boš žel” pravi lep slovenski pregovor, ki ni nič drugega kot to, da naše misli (kasneje pa tudi dejanja) obrodijo določene sadove…

Torej… moja misel vodnica je definitivno nekaj, kar vedno obrodi sadove, saj jo ob začetku novega leta prav s tem namenom tudi posadim…

Je pa težko to, veste… imeti srce konstantno odprto…

Zelo naporno je držati srce odprto in konstantno na udaru, ko je pa treba živeti, biti odrasel, sprejemati odločitve, hoditi po svetu… živeti v tem prostoru in času…
Prekleto težko je…
Utrujajoče…

In sem utrujena…

Sem utrujena!
Utrujena od konstantnega nesoglasja želje moje duše, da je srce popolnoma odprto in dejanskega realnega stanja, da moram živeti in obstati v svetu v katerem trenutno prebivamo…

In vsakič, ko se zares spustim v svoje telo, ko dovolim, da se občutim, ko vdihnem globoko v trebuh, sprostim mišice in umirim misli se zavem, kako utrujena sem od borbe, ki se bije v meni – realni svet vs. moja duša…

Želim imeti odprto srce, želim slediti radosti, ki tam prebiva, ne zmorem pa to v okolju v katerem se nahajam.

Ta svet je namreč preveč v energiji strahu, ustrahovanja, negotovosti, pričakovanja, nevednosti, zaskrbljenosti…

In logično, da srce, ki je odprto, še toliko bolj čuti vse skupaj… Logično!

So pa zadnji dnevi omenjeno zavedanje v meni še nekoliko poudarili, saj se v mojem osebnem življenju dogajajo nepričakovani premiki, ki so pa še dodatno težki…

Sprašujem pa se tudi, ali sem edina, ki čuti, da je zadnje dni vse to skupaj še nekoliko težje? Čutite tudi vi podobno? Sem v tem sama? Ne vem…

Jaz se včasih sprašujem tako veliko stvari, da se moram prav opozoriti, da naj to prekinem, saj je odgovore na določena vprašanja praktično nemogoče dobiti.

In če si oseba kot jaz, ki za vsako stvar potrebuje razlago, je to da stvari ne veš oz. da si jih ne moreš razložiti lahko zelo frustrirajoče.

In ker zadnje dni jaz še dodatno ne dobivam odgovorov na vprašanja, ki me begajo, se moje srce zato še bolj odpira, posledica pa je potem še večja dovzetnost za ranljivost, občutek notranje borbe se okrepi in… utrujenost se poglablja.

Kak ”začaran krog”, da?!…

Kako pa zdaj priti iz tega se sprašujete…

Ne vem. Nisem pametna.
Kot sem rekla… nazaj ne grem. Ne morem. Srce bom obdržala odprto.

In četudi to pomeni, da sem še bolj dovzetna za ranljivost, težo, utrujenost… bom brcala skozi to težo. Borila se bom. Plazila. Boksala. Prerivala.
Ni vraga, da ne pridem do luči na koncu tunela….
Še vedno sem.
In tudi sedaj bom.

Kar bom pa zdaj počela in vse kar lahko naredim je to, da se spustim v telo, sprostim mišice, diham, umirim misli in čutim…
Čutim vse, kar mi odprto srce sporoča…

Dih. Telo. Srce. Radost. Resnica.

In potem bo prišla svoboda…