Osebno menim, da nisem preveč prestrašen človek… Mislim… ni me strah veliko reči…

Včasih sem se sicer bala pajkov, kač in podobnega, ampak sedaj me tudi tega ni več strah.
Bala sem se tudi višine, pa je enkratni obisk adrenalinskega parka z osebo, ki ji precej zaupam pomagal, da sem se znebila tudi tega strahu.

Z leti sem se torej ”soočila” z marsikaterim strahom v mojem življenju. In z gotovostjo lahko trdim, da sem jih uspešno tudi premagala.

Ampak kako pa je s tistimi ”drugimi” strahovi? Tistimi… ”življenjskimi”…?

Naprimer s strahom pred osamosvojitvijo od staršev ali strahom pred selitvijo v drugo deželo ali strahom pred poroko ipd.? Kako pa je s temi strahovi?

V teh primerih gre namreč za ŽIVLJENJSKE spremembe, saj se po ”premagovanju” strahu naše življenje popolnoma spremeni in potem ni nič več tako, kot je bilo prej.

Bi lahko rekli, da so ti strahovi večji? Bolj pomembni? Bolj strašni?

Po moji presoji… ne.

Strah je pač strah!

Je votel, okoli njega pa je prazen nič…

Kot je enkrat F. Neitzche rekel: ”Dejstev ni. Obstajajo samo interpretacije.”

Če mi torej nekaj zaznavamo kot strašno, je to zato, ker si v našem umu to določeno stvar INTERPRETIRAMO kot strašno.

Gre torej samo in izključno za interpretacijo zaznave oz. izkušnje določene stvari.

Potrebno si je torej stvar drugače interpretirati.

(V teh primerih naš pogled na življenje odigra ključno vlogo pri vsem, ampak o tem morda kdaj drugič…)

Torej…

Naš um se velikokrat rad poigra z nami in nam kakšno stvar predstavi kot strašno, da nas postane strah, ko gre pa v resnici (velikokrat) za nekaj čisto neškodljivega… nekaj… kar naše življenje lahko celo IZBOLJŠA (kot je bilo v mojem primeru strahu pred višino naprimer), ne pa da nam škoduje.

Predstavljajte si samo, kako bi živeli, če bi nas bilo strah vsega…

Bi bilo naše življenje kvalitetno?

Osebno menim, da ne.

Z leti se tako urimo s premagovanjem ”manjših” strahov, da ko potem pride čas za ”večje””bolj pomembne”… tiste ”življenjske”… da si pa potem UPAMO tvegati in UPAMO premagati tudi te.

Z leti je torej zelo pomembno, da vadimo pemagovati strahove s katerimi se soočimo, saj s tem delamo na OPOLNOMOČEVANJU sebe ter gradimo zaupanje vase, da smo dovolj sposobni in dovolj močni, da premagamo vsako ”oviro”, ki nam pride na pot.

(ZA)UPANJE je torej tisto, kar se z vajo povečuje… za(upanje), da se izplača in da je pomembno vsaj poskusiti, če nič drugega … vsaj poskusiti!

Nenazadnje…Mar ni že poskus sam pogumno ravnanje?! (jaz osebno menim, da je, saj se veliko ljudi ne upa niti poskusiti!!)

Kaj pa lahko izgubimo, če poskusimo?

Lahko dobimo morda kako modrico, odrgnino, smo ranjeni navzven ali navznoter, ampak tisto zadovoljstvo ob POGUMU oz. pogumnemu ravnanju, ki ga vsak izmed nas nosi v sebi, je pa vedno neprecenljivo!

Pomislite samo, kaj bi se zgodilo, če bi mali otrok, ki se prvič poskuša postaviti na noge in narediti prve korake obupal že po prvem poskusu in rekel ”me je preveč strah… to je prestrašno… v bistvu jaz hoje niti ne potrebujem”

Bilo bi nekoliko smešno, da? 😉

In seveda… potrebno se je zavedati, da je vsak prvi korak težak… in da je ostajanje v coni udobja veliko lažje, kot poskusiti nekaj novega in ”strašnega”, ampak… če kaj zagotovo vem je, da

se čarovnija dogaja zunaj naše cone udobja!

In tudi ko nas je najbolj strah in ne vemo, kaj nas čaka na koncu mračnega tunela, ki je pred nami se je potrebno opomniti, da smo pred tem prehodili že veliko ”mračnih tunelov”.

In da… morda so nas nekateri sicer peljali nekam, kamor nismo želeli priti in smo morali nazaj ali naokoli, ampak velika večina pa nas je pripeljala do tu, kjer smo sedaj… veliko močnejši in pogumnejši kot kadarkoli do sedaj!

 

Foto credit: M.H.